Najprej nekaj splošnih podatkov:
 
Iz obeh katastrov leta 1826 in 1868 je razvidno, da je bila na tem mestu ena velika zgradba, današnja kovačnica je bila del te zgradbe oziroma sta se držali skupaj. Drugi del, ki ga danes ni več, je viden na starejših fotografijah. Bil je vigenjc, ki so ga imenovali pri Kapsu, nekateri so mu rekli pri cesti.
 
Iz najstarejših fotografij je razvidno, da je bil del tega vigenjca, ki je bil bližje Kapusovi graščini kamnit, vmesni del do kovačnice pa lesen. Najstarejša upodobitev kovačnice je sicer iz leta 1891, Benešova slika, na kateri je viden dimnik in enokapna streha, enako stanje je še leta 1955 (fotografija v Vigenjcu št. VIII, leta 2008). Obstaja pa tudi tloris iz leta 1906 in tloris kovačnice iz leta 1879. Glede na to, da je bil vigenjc v slabem stanju, so ga verjetno podrli. Točnega datuma se ne ve, enkrat po letu 1955. Iz katastra leta 1868 je razvidno, da je kovačnica oziroma njen del, imel svojo parcelno številko, zaradi česar se domneva, da je kovačnica imela svojo usodo. Iz dokumentov oziroma skice iz leta 1879 je razvidno, da je bil tloris kovačnice malo drugačen kot je danes, na delu, ki je bližje kolesu, kjer je danes odrezan vogal. Iz skice izhaja, da je bila kovačnica na strani, kjer je cesta, dolga 4,75 m, kjer so vrata je bila široka 2,1 m in na drugi strani proti vigenjcu 3 m. Kovačnica je bila z vigenjcem ločena s kamnitim zidom, iz skice izhaja da tam ni bilo vrat, temveč okno. Na delu, kjer je cesta, je kovačnica imela dve okni. Pri tem se ne ve natančno, ali skica prikazuje dejansko stanje ali le načrtovano. Iz skice leta 1906 je razviden tloris enako kot danes, a je zarisan cel objekt, torej kovačnica in vigenjc in ni vidno, do kam kakšen del sega.
 
Na mestu, kjer je bil vigenjc, je na skici zapisano, da gre za kovačnico oziroma kovaško uto (Schmiede hutte) Franca Marinška. Predvidevam, da je imel do ognjišča zrak napeljan po ceveh in je bil meh v vigenjcu, saj je imel vigenjc le eno kolo, ki se je nahajalo nekje na sredini objekta in je bil nad njim verjetno tudi meh. Kolo, ki obstaja danes, je bilo namenjeno za vigenjc Kofara, ki je bil na drugi strani potoka in ne za kovačnico.
 
Zaenkrat zbrani podatki povejo, da je bil približno od leta 1879 lastnik Nikolaj Rihtaršič, ki je umrl leta 1931, za njim pa Franc Šparovec, ki je bil pri Rihtaršiču najprej zaposlen, oba sta bila po poklicu ključavničarja. Tudi leta 1879 je za objekt v dokumentih zapisano, da gre za ključavničarski obrat (Schlosserwerkstatte). Torej se je že vsaj od takrat tukaj izdelovalo druge stvari, ne žeblji kot v vigenjcih. Obstaja fotografija še z napisom Nikolaj Rihtaršič, ključavničar, okoli leta 1930. Po najstarejšem dokumentu mogoče ne gre za kovačnico, temveč ključavničarsko delavnico?
 
Notranjost je opisal Valentin Šparovec v reviji Vigenjc št. VIII, leta 2008.
 
Oče je bil izučen ključavničarske obrti in imel tudi mojstrski izpit. Zaposlen je bil pri Miklavžu (Nikolaju) Rihtaršiču, ki je imel v lasti kovačnico, ki še zdaj stoji sredi vasi. Ko je Miklavž ostarel, je delavnico prodal mojemu očetu. Izdeloval je kovane predmete ali dele iz železa, potrebne v hiši: ograje, ključavnice, kuhinjski pribor. Ljudje so namreč vse, kar so potrebovali, naročali pri raznih obrtnikih, ki jih je bilo tudi v vasi precej. Kadar nisem bil v šoli, sem moral velikokrat pomagati očetu v delavnici, ki stoji še zdaj v bližini Kapusove graščine. Predvsem pri izdelovanju večjih predmetov je bila moja in bratova pomoč dobrodošla. Po navadi sem držal, oče pa je koval in oblikoval. Izdeloval je okensko okovje za vse vrste oken. Za eno okno je moral narediti dva leva in dva desna panta, štiri šteklje (tečaje), štiri ogle (kotne dele), spodnji in zgornji rigeljc (zapirač) ter dve klanfci (majhni skobi). Okna so bila lahko tudi brez rigeljcev in so jih zapirali z zajbarji (zapiralo na zatik). Takšno okovje se je prodajalo po celi Sloveniji, največji naročnik pa je bil neki trgovec v Mariboru in trgovec Grabrijan v Metliki, ki je naročal in prodajal okovje za zidanice. Vsi ti izdelki so bili narejeni iz pločevine in ročno obdelani, končne izdelke pa so v drgalnici (brusnici) skupaj z žagovino premetavali in očistili. Izdelovali so črne in tudi svetle, ki so jih mizarji po želji prebarvali. Izdelovali so tudi tečaje, pante in rigeljne (zapirala) za vrata ter seveda raznovrstne ključavnice, okenske mreže, pa tudi šince za čevlje, ki so jih rabili za špico čevlja, in podkvice za na pete. Tudi tega se je veliko prodalo, saj so takšne čevlje potrebovali vojaki, gozdarji, prevozniki s konji. Ko so prišli v modo prvi štedilniki, so bili iz pločevine in znotraj obzidani, da niso pregoreli. Pozneje so začeli delati tudi železne vgradne štedilnike, ki so imeli lahko tudi medeninaste dodatke. Veliko se je izdelalo železnih delov za štedilnike ter vratc za dimnike in peči. Oče je izdeloval tudi mizarske in tesarske klamfe (skobe), verige ter nekakšne železne zavore, ki so jih uporabljali furmani (prevozniki). V kovačnici je stala stara ročna preša, stiskalnica, na kateri so rezali pločevino za okensko okovje, male, na roko izdelane škarje za ročno rezanje ter manjša stiskalnica za prebijanje lukenj v pločevini. V notranjosti je bila tudi ješa z dvema ognjema, podstavek in kovaško nakovalo. Na delovnem pultu sta bili še dve nakovali, dva primeža in ročni vrtalni stroj ter smirkov kolut za brušenje kladiva ter vseh vrst manjši pripomočki za ročno preoblikovanje okovja. Prve naprave za rezanje (štance) so bile vse ročno izdelane in so še zdaj tam. V ogenj na ješi je pihala sapa z mehov, ki jih je poganjalo vodno kolo. To je bilo skupno z vigenjcem, ki je stal tik ob kovačnici višje ob potoku in je bil znan kot vigenjc Pr' Kaps ali Pr' cest. Spominjam se postopka, s katerim je oče izdeloval okovje. Najprej je odrezal pločevino za pant, nato izdelal luknje, obrezal polkrog na koncu za lepši videz, nato prvo četrtino polkroga, za njo polkrog in krog ter rakev na levo ali desno stran. Štekelj je najprej razrezal iz okrogle žice premera 6 mm, ga nato oblikoval ter na koncu napravil luknjico, skozi katero je bil pritrjen na les. Na štekelj so pritrdili še ušpičene (koničaste) in segrete vodnike; te so rezali iz ploščatih železnih kosov, ki so jim previli trte. Trte so kupovali od kovačev, saj so bile z njimi v butarico zvezane železne palice za izdelavo žebljev. Drugi ključavničar v vasi je bil Špendal, po domače Šliber, ki je bil nekaj časa tudi župan in prav v času njegovega županovanja so leta 1928 v vasi začeli napeljevati elektriko. V svoji kovačnici je delal predvsem raznovrstne ograje, največ za bogate grobove, balkone, leta 1924 je izdelal tudi kovana vrata za kamnogoriško pokopališče in mrežo pred vhodom v cerkev.
 
V registru kulturne dediščine je za kovačnico zapisano:
S kamna zidana pritlična stavba z dvokapno streho in lesenim podstrešjem. V pritličju kovaška delavnica. Danes ohranjena le polovica stavbe. Iz 18. st., zasnova verjetno starejša.