top of page

Šparovčeva kovačnica

SLO
slovenia-flag-icon-128.png
Slovensko
Najprej nekaj splošnih podatkov:
 
Iz obeh katastrov leta 1826 in 1868 je razvidno, da je bila na tem mestu ena velika zgradba, današnja kovačnica je bila del te zgradbe oziroma sta se držali skupaj. Drugi del, ki ga danes ni več, je viden na starejših fotografijah. Bil je vigenjc, ki so ga imenovali pri Kapsu, nekateri so mu rekli pri cesti.
 
Iz najstarejših fotografij je razvidno, da je bil del tega vigenjca, ki je bil bližje Kapusovi graščini kamnit, vmesni del do kovačnice pa lesen. Najstarejša upodobitev kovačnice je sicer iz leta 1891, Benešova slika, na kateri je viden dimnik in enokapna streha, enako stanje je še leta 1955 (fotografija v Vigenjcu št. VIII, leta 2008). Obstaja pa tudi tloris iz leta 1906 in tloris kovačnice iz leta 1879. Glede na to, da je bil vigenjc v slabem stanju, so ga verjetno podrli. Točnega datuma se ne ve, enkrat po letu 1955. Iz katastra leta 1868 je razvidno, da je kovačnica oziroma njen del, imel svojo parcelno številko, zaradi česar se domneva, da je kovačnica imela svojo usodo. Iz dokumentov oziroma skice iz leta 1879 je razvidno, da je bil tloris kovačnice malo drugačen kot je danes, na delu, ki je bližje kolesu, kjer je danes odrezan vogal. Iz skice izhaja, da je bila kovačnica na strani, kjer je cesta, dolga 4,75 m, kjer so vrata je bila široka 2,1 m in na drugi strani proti vigenjcu 3 m. Kovačnica je bila z vigenjcem ločena s kamnitim zidom, iz skice izhaja da tam ni bilo vrat, temveč okno. Na delu, kjer je cesta, je kovačnica imela dve okni. Pri tem se ne ve natančno, ali skica prikazuje dejansko stanje ali le načrtovano. Iz skice leta 1906 je razviden tloris enako kot danes, a je zarisan cel objekt, torej kovačnica in vigenjc in ni vidno, do kam kakšen del sega.
 
Na mestu, kjer je bil vigenjc, je na skici zapisano, da gre za kovačnico oziroma kovaško uto (Schmiede hutte) Franca Marinška. Predvidevam, da je imel do ognjišča zrak napeljan po ceveh in je bil meh v vigenjcu, saj je imel vigenjc le eno kolo, ki se je nahajalo nekje na sredini objekta in je bil nad njim verjetno tudi meh. Kolo, ki obstaja danes, je bilo namenjeno za vigenjc Kofara, ki je bil na drugi strani potoka in ne za kovačnico.
 
Zaenkrat zbrani podatki povejo, da je bil približno od leta 1879 lastnik Nikolaj Rihtaršič, ki je umrl leta 1931, za njim pa Franc Šparovec, ki je bil pri Rihtaršiču najprej zaposlen, oba sta bila po poklicu ključavničarja. Tudi leta 1879 je za objekt v dokumentih zapisano, da gre za ključavničarski obrat (Schlosserwerkstatte). Torej se je že vsaj od takrat tukaj izdelovalo druge stvari, ne žeblji kot v vigenjcih. Obstaja fotografija še z napisom Nikolaj Rihtaršič, ključavničar, okoli leta 1930. Po najstarejšem dokumentu mogoče ne gre za kovačnico, temveč ključavničarsko delavnico?
 
Notranjost je opisal Valentin Šparovec v reviji Vigenjc št. VIII, leta 2008.
 
Oče je bil izučen ključavničarske obrti in imel tudi mojstrski izpit. Zaposlen je bil pri Miklavžu (Nikolaju) Rihtaršiču, ki je imel v lasti kovačnico, ki še zdaj stoji sredi vasi. Ko je Miklavž ostarel, je delavnico prodal mojemu očetu. Izdeloval je kovane predmete ali dele iz železa, potrebne v hiši: ograje, ključavnice, kuhinjski pribor. Ljudje so namreč vse, kar so potrebovali, naročali pri raznih obrtnikih, ki jih je bilo tudi v vasi precej. Kadar nisem bil v šoli, sem moral velikokrat pomagati očetu v delavnici, ki stoji še zdaj v bližini Kapusove graščine. Predvsem pri izdelovanju večjih predmetov je bila moja in bratova pomoč dobrodošla. Po navadi sem držal, oče pa je koval in oblikoval. Izdeloval je okensko okovje za vse vrste oken. Za eno okno je moral narediti dva leva in dva desna panta, štiri šteklje (tečaje), štiri ogle (kotne dele), spodnji in zgornji rigeljc (zapirač) ter dve klanfci (majhni skobi). Okna so bila lahko tudi brez rigeljcev in so jih zapirali z zajbarji (zapiralo na zatik). Takšno okovje se je prodajalo po celi Sloveniji, največji naročnik pa je bil neki trgovec v Mariboru in trgovec Grabrijan v Metliki, ki je naročal in prodajal okovje za zidanice. Vsi ti izdelki so bili narejeni iz pločevine in ročno obdelani, končne izdelke pa so v drgalnici (brusnici) skupaj z žagovino premetavali in očistili. Izdelovali so črne in tudi svetle, ki so jih mizarji po želji prebarvali. Izdelovali so tudi tečaje, pante in rigeljne (zapirala) za vrata ter seveda raznovrstne ključavnice, okenske mreže, pa tudi šince za čevlje, ki so jih rabili za špico čevlja, in podkvice za na pete. Tudi tega se je veliko prodalo, saj so takšne čevlje potrebovali vojaki, gozdarji, prevozniki s konji. Ko so prišli v modo prvi štedilniki, so bili iz pločevine in znotraj obzidani, da niso pregoreli. Pozneje so začeli delati tudi železne vgradne štedilnike, ki so imeli lahko tudi medeninaste dodatke. Veliko se je izdelalo železnih delov za štedilnike ter vratc za dimnike in peči. Oče je izdeloval tudi mizarske in tesarske klamfe (skobe), verige ter nekakšne železne zavore, ki so jih uporabljali furmani (prevozniki). V kovačnici je stala stara ročna preša, stiskalnica, na kateri so rezali pločevino za okensko okovje, male, na roko izdelane škarje za ročno rezanje ter manjša stiskalnica za prebijanje lukenj v pločevini. V notranjosti je bila tudi ješa z dvema ognjema, podstavek in kovaško nakovalo. Na delovnem pultu sta bili še dve nakovali, dva primeža in ročni vrtalni stroj ter smirkov kolut za brušenje kladiva ter vseh vrst manjši pripomočki za ročno preoblikovanje okovja. Prve naprave za rezanje (štance) so bile vse ročno izdelane in so še zdaj tam. V ogenj na ješi je pihala sapa z mehov, ki jih je poganjalo vodno kolo. To je bilo skupno z vigenjcem, ki je stal tik ob kovačnici višje ob potoku in je bil znan kot vigenjc Pr' Kaps ali Pr' cest. Spominjam se postopka, s katerim je oče izdeloval okovje. Najprej je odrezal pločevino za pant, nato izdelal luknje, obrezal polkrog na koncu za lepši videz, nato prvo četrtino polkroga, za njo polkrog in krog ter rakev na levo ali desno stran. Štekelj je najprej razrezal iz okrogle žice premera 6 mm, ga nato oblikoval ter na koncu napravil luknjico, skozi katero je bil pritrjen na les. Na štekelj so pritrdili še ušpičene (koničaste) in segrete vodnike; te so rezali iz ploščatih železnih kosov, ki so jim previli trte. Trte so kupovali od kovačev, saj so bile z njimi v butarico zvezane železne palice za izdelavo žebljev. Drugi ključavničar v vasi je bil Špendal, po domače Šliber, ki je bil nekaj časa tudi župan in prav v času njegovega županovanja so leta 1928 v vasi začeli napeljevati elektriko. V svoji kovačnici je delal predvsem raznovrstne ograje, največ za bogate grobove, balkone, leta 1924 je izdelal tudi kovana vrata za kamnogoriško pokopališče in mrežo pred vhodom v cerkev.
 
V registru kulturne dediščine je za kovačnico zapisano:
S kamna zidana pritlična stavba z dvokapno streho in lesenim podstrešjem. V pritličju kovaška delavnica. Danes ohranjena le polovica stavbe. Iz 18. st., zasnova verjetno starejša.
 
ENG
united-kingdom-flag-icon-128.png
English
The facility (or building?) The former blacksmiths derives from the 18th century, the design is probably older. Until the Second World War, the blacksmiths made various iron products and semi -finished products that people needed to stay and work. Among them are locks, fences, chains, window sets, kitchen accessories, window fittings, hinges and closures, chimneys and stoves, carpentry and carpentry (klamfe), and later iron parts for stove. The blacksmith shop was sometimes leaning against a larger object, a vigen, which was called the caps. Mostly nails were made there, and it also contained a bellows that supply the air to the hearth into the blacksmith shop through the pipes.

In Kovačnica stood (is it all there today, maybe something else?) Old handheld, a press on which they cut a sheet metal for window fittings, a small, hand -made manual cut scissors and a smaller press for breaking holes in in sheet metal. Inside, there was also a deer with two fires, a pedestal and a blacksmith's anvil. There were two other anvils on the work desk, two examples and a hand drill and a smirk reel for hammer grinding and all kinds of smaller accessories for manual fittings. The first cutting devices were all handmade and are still there.

 
GER
germany-flag-icon-128.png
Deutsch
Die Einrichtung (oder Gebäude?) Die ehemaligen Schmiede stammen aus dem 18. Jahrhundert, das Design ist wahrscheinlich älter. Bis zum Zweiten Weltkrieg stellten die Schmiede verschiedene Eisenprodukte und halbfinanzierte Produkte her, die die Menschen benötigen, um zu bleiben und zu arbeiten. Darunter befinden sich Schlösser, Zäune, Ketten, Fenstersets, Küchenzubehör, Fensterarmaturen, Scharniere und Verschlüsse, Schornsteine ​​und Herde, Schreiner- und Tischlerei (Klamfe) sowie spätere Eisenteile für den Herd. Der Schmiedgeschäft lehnte sich manchmal gegen ein größeres Objekt, eine Zeigerin, die als Kappen bezeichnet wurde. Meistens wurden dort Nägel hergestellt, und es enthielt auch einen Balg, der die Luft zum Herd in den Schmiedegeschäft durch die Rohre versorgte.

In Kovačnica stand (ist heute alles da, vielleicht noch etwas anderes?) Altes Handheld, eine Presse, auf der sie ein Blech für Fensterbeschläge geschnitten haben Metall. Im Inneren gab es auch ein Hirsch mit zwei Feuer, einem Podest und einem Schmiede Amboss. Es gab zwei weitere Ambossen auf dem Schreibtisch, zwei Beispiele und eine Handbohrmaschine und eine Grinsenrolle zum Hammerschleifen und alle Arten von kleineren Zubehör für manuelle Ausstattung. Die ersten Schneidvorrichtungen waren alle handgefertigt und sind immer noch da.

 
ITA
italy-flag-icon-128.png
Italiano
La struttura (o l'edificio?) Gli ex fabbri derivano dal 18 ° secolo, il design è probabilmente più vecchio. Fino alla seconda guerra mondiale, i fabbri hanno realizzato vari prodotti di ferro e prodotti semifiniti che le persone avevano bisogno per rimanere e lavorare. Tra questi ci sono serrature, recinzioni, catene, set di finestre, accessori da cucina, raccordi per finestre, cerniere e chiusure, camini e stufe, carpenteria e carpenteria (Klamfe) e successive parti di ferro per stufa. Il negozio di fabbro a volte si appoggiava a un oggetto più grande, un vigene, che si chiamava tappi. Principalmente le unghie furono fatte lì e conteneva anche un soffietto che fornisce aria al focolare nel negozio di fabbro attraverso i tubi.

In Kovačnica era in piedi (è tutto lì oggi, forse qualcos'altro?) Old Handlod, una pressa su cui tagliavano una lamiera per raccordi per finestre, una piccola forbice tagliata manuale fatta a mano e una pressa più piccola per rompere i fori nel foglio metallo. All'interno, c'era anche un cervo con due incendi, un piedistallo e un'incudine di un fabbro. C'erano altri due incudini sul banco di lavoro, due esempi e un trapano a mano e una bobina di ghigno per macinazione del martello e tutti i tipi di accessori più piccoli per i raccordi manuali. I primi dispositivi di taglio erano tutti fatti a mano e sono ancora lì.

 
bottom of page