ZGODOVINA
Kljub svoji majhnosti ima Kamna Gorica bogato in pestro zgodovino.
Skupaj s sosednjo Kropo je bila Kamna Gorica nekoč eno glavnih fužinarskih krajev na območju današnje Slovenije.
Razvoj naselja je narekovalo žebljarstvo. Stoletja dolgo so v velikem plavžu talili železovo rudo z Jelovice in jo kovali v žeblje različnih velikosti in oblik.
Kamna Gorica se v zgodovinskih virih prvič omenja konec 15. stoletja pod imenom Steinpüchel (Steinpuchell). V 16. stoletju, ki je bilo doba železarskega vzpona, je utegnilo imeti naselje 500 prebivalcev, proti koncu stoletja pa se je njihovo število še povečalo. Vas je imela plavž za taljenje železove rude, dva obrata za izdelovanje polizdelkov – železnih palic, in več vigenjcev – kovačnic za kovanje žebljev.
Glavni proizvod kovačev in kovačic so bili žeblji. Žeblje različnih velikosti in oblik (bilo jih je preko 100), ki so vsak služili svojemu namenu, so izdelovali tako možje kot žene, pri delu pa so pomagali tudi otroci. Delali so po 14 do 16 ur na dan, prosti so bili ob nedeljah, ob sredah in sobotah pa se je delalo po pet ur zjutraj. Prosti popoldnevi so bili rezervirani za nabavo oglja, pripravo drv in železnih palic ter popravilo orodja.
Za Kamno Gorico je bilo usodno leto 1828, ko je junija izbruhnil močan požar. Škoda je bila ogromna, saj je uničil 35 stanovanjskih hiš, delavnic in skladišč. Po požaru si je vas težko opomogla, poleg tega pa je bila zaradi tehnične zaostalosti, neizpolnjenih materialnih pogojev in ekonomskih težav kriza ročnega kovaštva tik pred vrati. Proti koncu stoletja je propadla večina fužin na slovenskem ozemlju.
Konec 19. stoletja je zaznamovalo pomanjkanje dela in manjšanje števila prebivalstva. Grozilo je popolno pomanjkanje dela in zaslužka, čeprav so kovali po 15 ur na dan. Strojni proizvodnji žebljev ročna ni več mogla konkurirati. V Kamni Gorici je število prebivalcev upadlo zlasti zaradi izseljevanja, največ na Jesenice, kar je posledica propadajočega stanja fužinarstva.
